Redko ga kdo pokliče Danijel, za nas je vedno Dani. Vidimo ga za info pultom, po hodnikih Kazine, med tečajniki v dvorani, z mikrofonom v roki na produkcijah, dogodkih, praznovanjih … Človek, ki spretno manevrira med majhnimi otroci, najstniki, plesnimi pari, seniorji, pa starši, naključnimi mimoidočimi in uradnimi osebami. Dani živi ples. In je zato že praktično celo življenje tesno povezan z našim svetom plesa, Kazino.
Si eden učiteljev, ki je v Kazini najdlje in tako rekoč spremlja njen razvoj in vrsto generacij tečajnikov. Kako bi ti opisal Kazino in njen duh danes? Se je kaj spremenil skozi leta?
Kot vse stvari okoli nas, smo se skozi leta spreminjali, razvijali in odraščali tudi mi in naši plesalci, ki stojimo za imenom Kazina. Osnovno poslanstvo in vizija ostajata enaka, prilagajamo pa se novim trendom in smernicam. Mislim, da zelo uspešno ohranjamo duh Kazine, kjer koli si že najdemo svoj dom.
Skozi leta si učil na tisoče ljudi – otroke, mlade, odrasle in seniorje. Kaj bi izpostavil za vsako starostno skupino, da je tisto, kar ti je pri njih všeč?
Za vsako starostno skupino poskušam najti tisti pravi način, s katerim bi se jim najbolj približal in predstavil ples kot prijetno obliko preživljanja prostega časa. Tudi če se kasneje odločijo za intenzivnejši pristop in zahtevnejše oblike treningov, jim poskušam na začetku vedno ponuditi način učenja, ki bi jim bil prijeten, zabaven. V kolikor se ob tem vzbujajo prijetni občutki in zanimanje, je učenje vsekakor lažje, predvsem pa prijetnejše. Všeč mi je raznoliko delo in pristop pri različnih starostnih skupinah. Pri najmlajših je potrebno veliko animacije in jih preko različnih poti pripeljati do želenega cilja. Tudi pri ostalih starostnih skupinah je podobno, le pristop mora biti drugačen, prilagojen. Ne bi mogel izpostaviti zgolj ene skupine, všeč mi je njihov raznolik odziv, komunikacija, način sprejemanja …
Vrsto let si že koreograf ali sokoreograf pri projektu Diham ples. Kako težko je izbrati pesem in ustvariti koreografijo, ki bo zaznamovala september šolarjem? In kako dobro videti polni Kongresni trg, ko izvedejo tvojo idejo?
Minulih 14 let se vsako poletje ubadam z mislijo in iskanjem prave pesmi, ki bi, kot praviš sama, zaznamovala uvod v novo sezono s projektom Diham / Živim ples. Težko je izbrati pravo, saj je težko zadovoljiti glasbenemu okusu, ki bi zajemal generacije prvošolcev pa vse tja do srednješolcev zadnjih letnikov. Ter izbor in zaporedje korakov, ki jim lahko sledijo vse prej omenjene starostne skupine. Pregledujem glasbene lestvice, podatke o najbolj predvajanih pesmi, naslove iz filmskih uspešnic, za pomoč poprosim sodelavce, prisluhnem predlogom nečakinje, otrok znancev in prijateljev …
Iz nabora se je potem treba odločiti zgolj za eno. Ustrezati mora besedilo (čim bolj pozitivno in veselo), ter sama hitrost in zasnova pesmi. Ko pogledam nazaj in si v spomin prikličem glasbo in koreografije minulih let, ki smo jih delili z vsemi plesa željnimi šolarji, lahko prikimam in pritrdim, da so bile odločitve kar prave.
Občutki, ko z odra pogledam na širno množico plešočih šolarjev so enkratni. Vsa vložena energija in trud sta v tistem trenutku večkratno povrnjena. Besede težko opišejo vsa občutja, ki v takih primerih prežemejo telo.
Kakšen mora biti po tvoje dober učitelj družabnih plesov?
Kvalitete dobrega učitelja družabnih plesov vidim predvsem v tem, da zna na prvo mesto postaviti svoje tečajnike. Prisluhniti skupini in znotraj nje posameznikom, znati prilagoditi program, ki bo določeni skupini ustrezal. Podajanje znanja predstaviti na skupini razumljiv in sprejemljiv način. V kolikor premore še izdatno merico humorja in zabavnega pristopa je obojestransko zadovoljstvo zagotovljeno.
Za tečajnike pripravjaš tudi plesne večere. Se uspeš sprostiti na takšnih srečanjih ali si vseeno z glavo bolj ” v službi”?
Na začetku mi je bilo vedno precej stresno in sem tovrstna plesna druženja jemal preresno in se obremejeval s kopico vprašanj in možnih scenarijev. Ko so stvari enkrat stekle svojo pot, sem se hkrati sprostil tudi sam. Še vedno jemljem stvari resno, a priznam da se pred samo izvedbo ne obremenjujem več toliko kot prej. Ko večer steče, mi je nadvse prijetno videti zadovoljne obiskovalce in takrat se sprostim, prepustim toku večera in se povežem z njimi ter nekako opustim vlogo “ringmasterja”.
Sestavni del tvojega dela je verjetno tudi široko poznavanje glasbe. Je preposlušaš veliko? Kaj rad poslušaš zasebno?
Glasba me spremlja resnično kar večino dneva. V popoldansko-večernih urah, preživetih v plesni dvorani, pravzaprav že ne gre drugače. Dosti drugače ni niti v mojem prostem času, le stilsko se razlikuje. Najbolj mi ustrezajo glasbeni stili lounge, chill, easy listening, soft electro, mnogokrat pa kar prepuščam izbor glasbeni aplikaciji in na ta način odkrivam nove glasbene zvrsti in izvajalce.
Katere so najlepše in katere najtežje stvari pri poklicu plesnega učitelja?
Najlepše je vsekakor videti nasmejane obraze in zadovoljne izraze tečajnikov, ne glede na njihovo starost. Pa seveda risbice in ročno spisane zahvale najmlajših. Najtežja so prilagajanja in iskanje prave poti, ki bi ustrezala večini. Različne osebnosti, različne želje, hotenja, pričakovanja in znotraj tega vrtinca si ti – plesni učitelj.
Vsako leto tudi vodiš produkcije plesne šole Kazina. Kako ti je všeč ta vloga? Imaš sploh še kaj priprav in treme ali se vse odvije spontano?
Res je, produkcije so del, ko me ljudje lahko vidijo v malce drugačni vlogi. In teh je bilo v minulih letih že kar precej. Navadiš se. Na priprave in tremo, ki je pri meni še vedno prisotna. Danes mi marsikdo reče, da se na odru odlično znajdem in da sem rojen za to vlogo. Prehodil sem dolgo pot od prvih pojavljanj na odru, a kljub vsemu neka trema in vznemirjenje še vedno ostaja popotnica vsakemu začetnemu koraku na oder. Potem pa se sprostim in prepustim, takrat zastavljen program kar uigrano steče. Takrat si tudi dovolim stopiti iz okvirov zgolj na papirju zapisanega.
Plesalci in obiskovalci te srečajo tudi na info pultu. Kako ti ustreza delo, ki ni plesno?
Menim, da sem se (dokaj uspešno) znašel tudi na tem mestu. Kar nekaj prilagajanja in novih izzivov je bilo na začetku, potem pa se s potekom dela seznaniš in postane bolj utečeno. Je pa res, da vseh informacij ne posedujem in redko opravljene naloge so še vedno trd oreh. Na srečo sta tu vedno na voljo naša Barbi in Silvestra, ki vskočita, ko jaz obstanem. Ne bi pa zamenjal dela v dvorani zgolj z delom na vpisnem mestu.
Če bi lahko imel pri svojem delu eno supermoč, kaj bi izbral?
Da bi lahko upravljal čas.
Avtorica: Eva Mrhar