26-letna Sara Štirn prihaja iz Brežic, njena plesna pot pa jo je pripeljala tudi v Ljubljano, kjer je spoznala plesno šolo Kazina in njene učitelje. Morda se je spomnite iz odra Španskih borcev, ko je nastopala s svojim soplesalcem Ninom Batageljem, ki je na invalidskem vozičku. Točka v koreografiji Željka Božića je res pustila pečat in bila prav posebna. Sara je sicer začela kot hip hoperka, nadaljevala s strandarnimi in latinskoameriškimi plesi, vmes raziskovala ples na vozičku in se vrnila nazaj k hip hopu. Njene zanimive izkušnje in spoznanja so nas vodili k pogovoru, ki je nanesel na veliko zanimivih tem.

Kako dolgo je ples že v tvojem življenju?

Ples je v mojem življenju prisoten zadnjih 12 let in presrečna sem, da je tako. Začela sem s hip hopom, potem nadaljevala s standardnimi in latinsko ameriškimi plesi, sedaj pa sem se zopet vrnila k hip hopu, kar se je izkazalo za super odločitev.

Kako hitro si bila aktivna tudi kot tekmovalka? Kakšne spomine imaš na to obdobje?

Tekmovati sem začela tretjo plesno sezono. Najprej s hip hop formacijo, s street pari in kot solistka, še kasneje pa standardne in latinsko ameriške plese ter prosti program. Sem zelo tekmovalna in kritična oseba, ampak takrat nisem dojela, da perfekcija in vsaka tekma morda nista tako zelo pomembni, kot se mi je tisti trenutek zdelo. Obožujem pa edinstven občutek, ko sem na odru in si vedno želim, da bi nastop trajal za vedno.

Kako se je začela vajina skupna pot z Ninom?

Nina sem spoznala na fakulteti, ko je prišel predavat. Ko je na koncu vprašal, ali ima kdo kakšno vprašanje, sem rekla, da iščem soplesalca, če bi prišel poskusit na trening … Potem sva iz plesnega večera zelo hitro začela bolj resno trenirati in tekmovati.

Kaj je največji izziv, ko plešeš z osebo, ki je na vozičku?

Verjetno razne rotacije in nagibi, ki jih je potrebno zvaditi tisočkrat, da ne pride do padca. Pa ugotavljanje, koliko vleke-potiska in druge pomoči potrebuje posameznik v paru, da je na koncu vse videti lahkotno. Pa seveda dogovarjanje o vsem tem, brez da bi prišlo do spora (smeh).

Športni ples na invalidskem vozičku je bil celo tema tvoje diplomske naloge. Do kakšnih ugotovitev si prišla v svoji raziskavi?

Ugotovila sem, da ples močno pripomore k zadovoljstvu in kakovosti življenj plesalcev, sodelujočih v raziskavi. Ima vrsto pozitivnih učinkov pri telesnih, psihičnih in socialnih spretnostih. Od lažjega izvajanja vsakodnevnih aktivnosti, vključenosti v družbo, razbijanja predsodkov… do razvoja oz. ohranjanja fizičnih spretnosti ter zaupanja vase ter posledično večje samozavesti, kar vodi k sprejemanju svoje gibalne oviranosti. Veliko ugotovitev bi bilo verjetno istih tudi pri hodečih plesalcih, če bi primerjala.

Zasledila sem, da je tvoja najljubša plesna točka prav z Ninom, za katero je koreografijo sestavil Željko Božić. Nam lahko poveš kaj o njej? Kako ste jo ustvarjali, kje vse sta se z njo predstavila?

Res je, Coincidental forevers smo sestavili sezono, preden sem prišla v Kazino in ko je bila končana, kar nisem mogla verjeti, da ta točka pripada nama z Ninom. Sestavili smo jo kot zgodbo dveh oseb, ki se po dolgem času naključno srečata in vmes poskušali kup stvari in gibanj, ki jih je možno narediti z vozičkom in skupaj v paru. Šele na koncu smo dodali glasbo. Z njo sva se predstavila na domačih in mednarodnih festivalih in tujih tekmah, ki jih krije International paralympic committee (mednarodni paraolimpijski komite, op.a.). Tu izstopa World Cup – Continents Cup, na katerem sva bila uspešna in pa domači Lukec, kjer sva prišla v Gala večer. Eden izmed sodnikov je pustil komentar, da smo dosegli zelo kreativno delo med partnerjema, kar je čudovito, ker verjetno tega prej niso niti poznali.

Kako bi opisala Željka – kakšna oseba in trener je?

Željko je odličen trener, ki vsakemu posamezniku dopušča, da je preprosto osebnost zase, potem pa to potencira pri plesu in iz tebe izvleče najboljše. Je izjemen pedagog in zelo se pozna, da to dela z dušo, ker je na vsakem treningu res  odlična atmosfera, vključno z Zoom treningi. Ima ogromno znanja in idej in posledično so treningi zelo raznoliki. Ko sem bila mlajša, sem si želela, da bi se mi podpisal na supergo, sedaj je pa kar moj trener!

Si velika ljubiteljica hip hopa. Zakaj te ta stil plesa privlači?

Hip hop je bil moja prva izbira in srečna sem, da ga nisem zapustila. Dopušča mi ogromno svobode, ki je nisem toliko začutila pri drugih stilih, čeprav so vsi čudoviti.

Si bolj “domača” v koreografiji ali freestylu?

Včasih sem oboževala koreografije in nisem razumela, zakaj bi nekdo želel v cypher in pri tem užival. Kasneje, ko sem nehala plesati standardne plese, pa se mi je zdelo, da se mi je odprl nov svet raziskovanja, ki se samo širi in dopolnjuje z vsem materialom, ki ga dobimo na treningih in z domišljijo. Je pa tudi zelo odvisno, kako ti nekdo predstavi svet freestyla.

Kako bi nekomu, ki ne pleše, razložila, zakaj je ples super in kako se ti pri plesu počutiš?

Ko imaš v življenju takšno prioriteto, kot je ples, je potem vse okrog veliko lažje. Plesu ogromno dajem, on pa meni vrača. Je najboljša stvar in čudovit spremljevalec, ki te ogromno nauči. Najboljši občutek je, ko si po treningu tako vznemirjen, da ne moreš zaspati.

Lahko ples povežeš tudi z ostalimi vlogami v življenju?

Delam za Zvezo paraplegikov in kot kozmetičarka v salonu, pri katerem sem imela možnost sodelovati, ko je nastajal in mi je zelo ljub. Preden smo ga postavili, je bil plesna dvorana, zame pa je zdaj oboje. Z Ninom sva se lani z vodenjem plesnih delavnic namesto finančnega plačila zmenila za počitniško prikolico, ki je bila last društva, za katerega sva delala. Sedaj jo predelujeva, tako, da je ples zagotovo vsestransko prisoten in z njim lahko prideš do veliko stvari (smeh). Če mi ostane kaj časa, rada ustvarjam s šivanjem.

Sedaj že nekaj časa redno hodiš v našo plesno šolo. Kako bi opisala ljudi v Kaizni, treninge, prostore …?

Kazino obožujem. Mislim, da se pri takšni plesni šoli čuti, da je ples na prvem mestu in da ravno zaradi tega stvari funkcionirajo. Mogoče se sliši smešno, ampak ljudje se zdijo lepo vzgojeni, kar mogoče dandanes ni tako samoumevno, je pa tudi verjetno odraz trenerjev in plesne šole. Lepo je prihajati v prostore, kjer se dobro počuyiš in ti ljudje želijo dobro, ti pa njim.

 

Avtorica: Eva Mrhar