Diani in Iztoku je pri njunih 60-ih petkov večer v Kazini že več kot 10-letna rutina. Uživata na tečaju družabnega plesa, kjer sta našla prave prijatelje, s katerimi se družita tudi izven dvorane. Za njuno navdušenje je v veliki meri odgovoren učitelj Danijel Mišon, ki že toliko let skrbi, da so vaje zabavne, poučne in sproščene. Povabili smo ju na pogovor, da nam opišeta svojo plesno zgodbo in povesta, kako je ples v zrelih letih postal del njunega vsakdana.

Kako se je začela vajina plesna pot v Kazini?

Diana: Kar nekaj časa sem si želela na kakšen plesni tečaj, da bi obnovila in morda nadgradila tisto osnovno plesno znanje, ki sem ga dobila v šolskih letih in je s časoma kar izpuhtelo. Zato sva tudi plesala vedno redkeje, saj Iztok ni maral plesati fokstrota na večino glasbe. Moja ideja o plesnem tečaju mu sprva ni bila prav nič všeč, izmikal se je kar nekaj časa, vse dokler ni nastopil ključni dogodek – nezadržno se je namreč bližal sinov maturantski ples in s tem ples s starši. Spomnila sem se valete, kjer nama s sinom valček nikakor ni šel in kjer sem spoznala, da je zame ples s sinom problem, ali da se izrazim sodobno – izziv. Nisem znala vseh slik, sin pa tudi ni bil tako suveren, da bi lahko vodil. Hotela sem se naučiti plesati angleški valček tako, kot se to sedaj uči mladino, da bova s sinom lahko vsaj približno gladko odplesala ples za starše. To je bil pa tudi za Iztoka dovolj tehten argument za vpis v plesno šolo.

Po opravljenih treh tečajih sem bila mnenja, da znava dovolj, da lahko pleševa in zato lahko nehava hoditi na tečaje. Vendar je takrat Iztoku ples šele postal všeč in ni hotel odnehati. Tako sva nadaljevala in še vedno vztrajava.

Iztok: Res je, kar pravi Diana, da na začetku nisem kazal kakšnega posebnega navdušenja, da bi se prijavil na tečaj. No, kasneje, ko so stvari stekle, pa sem prišel, kakor bi rekli “na okus”.

Sta že kdaj prej v življenju plesala ali imela plesu podobne hobije?

Diana: Razen tečaja v osnovni šoli ter priprave na maturantski ples se nisem posebej ukvarjala s plesom.

Iztok: Tudi jaz sem obiskoval plesni tečaj še v času osnovne šole, ko smo se morali vsi malo izobraziti v tej smeri. Kasneje sem obiskoval sicer kratek čas plesni tečaj pri Jenku kot večina v tistem časa. Občasno smo obiskovali kakšne plesne dogodke, kjer se je odvijala živa glasba npr. v Močilniku na Vrhniki, v festivalni dvorani, pa tudi kakšna veselica je bila vmes.

Kako bi opisala Danijela kot osebo in kot učitelja?

Diana: Imela sva srečo in našla pravega učitelja! Vedrega, polnega energije, potrpežljivega in obzirnega do naših napak. Zelo mi je všeč njegov način učenja, ki ne zahteva izvajanja posameznik slik v določenem vrstnem redu, po možnosti še cela skupina enako, ampak pač po občutku, po svoji želji, bolj podobno plesu nekje izven plesne šole.

Iztok: Mislim, da je Dani vzrok, da sva nadaljevala s tečajem. Ko sva obiskovala tečaje nižjih stopenj, smo večkrat po koncu tečaja še kakšno rekli na temo plesa. Dobil sem občutek, da je Dani zelo prijetna in pozitivna oseba. Deluje zelo sproščeno in se trudi vzpostaviti prijetno vzdušje tudi med plesnimi vajami, na način, da je ples zares vrsta sprostitve, v kateri je potrebno uživati.

Kaj vama je najbolj všeč na vaših plesnih uricah? Kaj vaju drži v Kazini že toliko let?

Diana: Prijateljstvo, dobra družba, pozitivna energija, dobra glasba, veselje in seveda ples … Srečna sva, da sva v Kazini poleg učenja plesa našla tudi prijatelje. Tako je priti v petek zvečer v Kazino postal že ritual, ki se ga veselim in je lep zaključek delovnega tedna in krasen začetek vikenda. Sploh pa raziskovalci pravijo, da je ples ena od najboljših aktivnosti, ki preprečuje demenco, kar tudi ni zanemarljivo.

Iztok: Razen tega, kar sem že povedal, so se med nami stkale lepe vezi in prijateljstva, tako da se občasno dobivamo tudi izven plesnih vaj. Seveda so petkovi plesni večeri prava sprostitev ob zaključku delovnega tedna.

Kako ste stkali tako lepe vezi z ostalimi pari iz tečaja?

Diana: Že takoj ko sva prišla v našo klubsko skupino, sva začutila prijetno in sproščeno vzdušje. Takrat je bilo najino znanje precej manjše od znanja drugih v skupini in hvaležna sva bila, da nama je Dani potrpežljivo kazal korake, ki so bili za naju novi, za vse druge pa že znani, pa so jih kljub temu potrpežljivo ponavljali skupaj z nama. Kar hitro smo se povezali in med nami se je razvilo pravo prijateljstvo.

Kako pa plesno druženje vpliva na vajino partnersko zvezo?

Diana: Ples in naša plesna druženja so priložnost, ko se skupaj ukvarjava z dejavnostjo, ki je obema ljuba in naju veseli, poleg tega pa se še naučiva nekaj novega.

Iztok: Ker oba v plesu uživava, je to še dodatna vez med nama.

Bi morda delila kakšen vama še posebej ljub plesni spomin?

Diana: Rada se spomnim našega prvega nastopa na Kazinini zaključni prireditvi, ki je bil v Operi. Pravzaprav ne vem, kako da sem sploh pristala na sodelovanje, saj imam pred nastopi hudo tremo in se jim izognem, če je le mogoče. Dani nas je neopazno in brez pritiska pripravljal na nastop, ampak ko se je prireditev začela približevati, sva plesala tudi doma. Na prireditvi smo bili zadnji na vrsti, zato smo imeli možnost spremljati nastope pred nami. Takrat me je šele pošteno zaskrbelo… Videla sem vse odlične mlade plesalce, državne, evropske in svetovne prvake, njihove dih jemajoče koreografije  ter njihovo čudovito, prefinjeno gibanje. In seveda sem se vprašala, kaj sploh počnem tam. No, naš nastop smo izvedli dobro in poželi lep aplavz. Po vseh vrhunskih nastopih pred nami verjetno zato, ker smo si s svojim znanjem sploh upali na oder. Ampak kakorkoli, bila sem presrečna.

Iztok: Spomnim se poročnega praznovanja, ko sva na eno ne prav tipično glasbo za valček (kot npr. Delailah – Tom Jones) plesala prav dunajski valček. Kmalu po začetku sva ostala sama na plesišču in seveda odplesala do konca. Bila sva nagrajena z aplavzom, pa tudi orkester naju je pohvalil, tako da sva važno odkorakala s plesišča.

Vama je kateri od plesov posebej blizu, ga najraje zaplešeta?

Diana: Rada imam angleški valček, tango, sambo, salso … Hmm, morda bi se ji lahko bolj posvetili.

Iztok: Jaz ne bi izpostavil nobenega plesa posebej. Rad plešem vse plese, ker mi ritem ne dela težav, pa tudi spomin mi zaenkrat kar dobro služi.

Se udeležujeta tudi plesov, ki jih Danijel organizira v Kazini (valentinov, novoletni, pustni …)? 

Diana: Danijevih plesov se udeleživa, če le moreva. Zame je to prijetno srečanje prijateljev ob glasbi, plesu in dobrem prigrizku. Dani tudi vedno poskrbi za kakšno plesno popestritev, kjer se malo zabavamo in naučimo kaj novega.

Bi se strinjala, da je ples del splošne kulturne izobrazbe in razgledanosti človeka? Sta se morda že znašla v situaciji, kjer sta bila vesela in ponosna, da znata plesati?

Diana: Vsekakor se strinjam, da je ples del splošne kulture in izobrazbe in ob vsaki priložnosti, ko je mogoče plesati, rada zaplešem in sem vesela, da znam.

Iztok: To popolnoma drži. Na vsaki rojstnodnevni ali kakšni drugi zabavi med prijatelji, kjer je bila prisotna glasba, sva se zavrtela in požela kar veliko odobravanja. Zdaj naju že poznajo, tako da nama ples ne uide.

Avtorica: Eva Mrhar