Pod okriljem hip hop članske skupine pri Željku Božiću ni nikoli dolgčas in vedno se najdejo novi izzivi. Vse skupaj seveda podkrepijo tudi trdna prijateljstva in pa nemalo lepih spominov. Matic se nam je zdel zares pravi sogovornik, da opiše lepoto plesa v vsej njegovi razsežnosti.

 

Opiši svoje čisto prve plesne spomine …

Moji čisto prvi plesni spomini segajo v vrtec, kjer smo skupaj plesali pod pokroviteljstvom Damjana Gorjupa. Bilo je super zabavno, najbolj mi je bilo všeč, ker je bil ples povezan z igro. Spomnim se, kako smo bili enkrat čisto očarani, ker je radio »sam« menjal glasbo, na katero smo plesali (Damjan je imel v žepu daljinec, česar pa takrat nismo vedeli).

 

Kako so na ples gledali tvoji starši? Je kdo iz družine tudi plesalec?

V moji družini imajo vsi radi ples. Moja mama je že v svojih študentskih časih plesala v Kazini, z očetom pa sta skupaj plesala rokenrol pri Frediju Novaku. V Kazini je leta pred mano plesala moja sestrična, nekaj časa pa je bila Kazinka tudi moja mlajša sestra.

 

Katere vse zvrsti plesa si preizkusil skozi leta in s čim te je “osvojil” hip hop?

Na začetku sem treniral break dance, ampak enostavno ni šlo skupaj še s hip hopom. Nekaj časa sem plesal salso, ruedo in bachato. Ko sem študiral na Finskem, sem celo leto hodil na treninge housa (poleg hip hopa). Od vedno me je najbolj privlačil hip hop, ker je tako živ – diha in žari, slog pa se neprestano razvija in nadgrajuje. Pa še sama glasba (še posebej beat) mi je več kot pisana na kožo, saj me res premakne.

 

Kako si ples dojemal skozi različne življenjska obdobja?

Zdi se mi, da pri vseh začetnikih na neki točki pojavi ogromna želja po dokazovanju, ki je lahko še posebej močna na tekmovanjih. Tudi pri meni je bilo tako. Sem pa zelo hitro ugotovil, da je ples veliko več kot to. Ko odraščaš in zoriš kot plesalec, spoznaš, kako večplasten je ples, koliko nians se skriva v njem. Je oblika izražanja, komunikacija skozi gib, užitek in zabava, pobeg in realnost … Je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika.

 

Zakaj se tebi osebno zdi ples fina stvar? S čim te privlači že toliko let?

Pri plesu je najboljše to, ker je res zabaven, izpolnjuje človeka, je hrana za dušo. Neverjetno je, na koliko različnih načinov se lahko giba človeško telo. Kako lahko različna glasba s seboj nosi prav posebno energijo. In kako se lahko ples človeka dotakne. To me vedno znova osupne in impresionira.

Opiši na svoj način Željkov pristop in način treninga. Zakaj ti po toliko letih še vedno ostaja zanimivo in izziv?

Željko je izjemen pedagog, plesalec in umetnik, ki se na treningih vedno nesebično razdaja in deli svoje izredno bogato znanje. Skozi leta se nikoli ne ponavlja. Vedno svojim plesalcem in sebi postavlja nove izzive, neprestano raziskuje in odkriva, predvsem pa na njegovih treningih nikoli ni dolgčas. Vesel in ponosen sem, da se lahko od njega učim že vrsto let ter da ga lahko štejem med svoje prijatelje.

 

Si eden tistih, ki sliši glasbo koreografije izpred 10 let in se je še vedno spomni?

Še vedno se spomnim delov prve koreografije, ki sem se je naučil v Kazini. Včasih je sploh zanimivo, kako se telo ob določeni glasbi spomni gibov, ki so jih možgani že davno pozabili.

 

Imaš morda kakšno koreografijo, ki ima v tvojem srcu in spominu posebno mesto?

Izpostavil bi Letter. To je zame koreografija, ki je prerasla samo sebe in dobesedno obkrožila svet. Ko smo jo pričeli ustvarjati, si sploh nismo mislili, da se bo dotaknila tolikega števila ljudi po vsem svetu.

Posebno ljubi sta mi tudi koreografiji Vessels zarad pesmi ter In Those Jeans, ki se je, ko si jo plesal, vrtela v smeri urinega kazalca.

Bi z nami delil kakšno simpatično anekdoto, vezano na ples?

Pred 11 leti smo se pripravljali na državno prvenstvo, na katerem smo tekmovali s street show točko z naslovom Buče. Imeli smo ogromno treningov, ponavadi tudi za vikende.

Tako smo imeli trening v soboto, kar je sovpadalo z mojim 18. rojstnim dnem. Z Željkom sem se zmenil, da bom ta dan odsoten, ker smo doma praznovali. Spomnim se, kako sem na eni točki pogledal na telefon in ugotovil, da imam na njem 18 neodgovorjenih klicev od prijateljev s treninga. Ko sem poklical na zadnji neodgovorjeni klic, sem zaslišal, kako je nekdo začel odštevati 3, 2, 1, potem pa mi je celotna skupina skupaj zapela vse najboljše. To je bila nepozabna izkušnja, ki je še vedno ena izmed mojih najljubših čestitk za rojstni dan, kar sem jih prejel.

 

Kako bi opisal duh Kazine?

Enkrat se mi je zapisalo: Plesna šola Kazina, plesalcev množina, energije bližina, v gibih ostrina al pa čista milina, obratov brzina, ples je veščina, da se ne pojav bolečina, se najprej dobr ogreje, ker sam tko uspehe se seje, s pomočjo dobre ideje se rušijo meje, napreduje se hitro in hitreje, iz plesnih prostorov optimizem se veje, k vstopš v dvorano, odmisl probleme, od plesne opreme ne pozab delovne vneme, mej se bolano, trenerej ful zbrano, muvej predano, popej ubrano, stepi s svojo karavano, skratka pleš zagnano + uživej v objemu plesne vsebine, stkane s strani trenerjev Kazine, ker tko si ustvarjaš najlepše spomine, in nej občutek, ko plešeš, nikoli ne mine!

 

Kako vidiš trenutno situacijo, ko ne moramo plesati skupaj v dvorani?

Časi niso lahki. Zdi se mi, kot da cel svet napol spi in čaka, da to obdobje mine. Mislim, da nam je to obdobje v velik izziv in poduk, a optimistično zrem naprej. Komaj čakam, da se zopet vrnemo v plesne dvorane in zaplešemo skupaj.

 

Vidiš ples v svoji prihodnosti? Na kakšen način?

Ples vedno bo, čeprav ne veš, kam te utegne življenje odpeljati. Vem, da nikoli ne bom nehal plesati.

 

Avtorica: Eva Mrhar