Petra Gabor (prej Zupančič) je ena naših mlajših učiteljic in koreografinj, ki pa je hitro pokazala, kako dobro se znajde v vlogi trenerke. Po letih tekmovalnih uspehov ter izkušnjah z delom plesalke in tujini, se je Petra vrnila v svoj plesni dom – Kazino, kjer zdaj dela z mladimi plesalci, ki že dosegajo izjemne uspehe. V pogovoru je iskreno predstavila sebe in svoj način dela ter s tem razkrila, kaj je zares tisto, v čemer je unikatna.

Ustaviva se najprej pri nedavnem evropskem prvenstvu, kjer so tvoji plesalci v modern disciplini dosegli zares fantastične uvrstitve. 1. mesto Ana Line Telič, 1. mesto med otroškimi malimi skupinami, 1. mesto med otroškimi pari in še nekaj drugih medalj, finalnih uvrstitev … Kako sama gledaš na vse te uspehe?

Zelo sem ponosna na plesalce in vesela, ko dobijo potrditev na mednarodni tekmi. Veliko truda in energije so vložili v točke in res jim privoščim uspeh. Po drugi strani pa jim vedno znova govorim, da je največji uspeh pot, ki so jo opravili do sedaj in da rezultat ni vedno odraz realnega napredka. Vseeno je sojenje subjektivno in izid ni vedno pravičen. Zato jim prigovarjam, da je več merilcev uspeha in ne samo končna uvrstitev. Pomembni so tudi na primer pohvala trenerja ob dobrem nastopu, opazka mimoidočih, ki so navdušeni nam njimi … Zavedanje, da je uspeh več kot dobra uvrstitev, je ključna zame in zanje. Seveda pa smo veseli, če se vse izide in dobimo tudi to potrditev.

Zakaj ravno modern? Kaj ima ta stil, da raje koreografiraš kot na primer za show ali jazz?

Kot plesalka sem bila vedno bolj modernistka. Sicer sem kot plesalka pri Mitji Popovskem in Mojci Uršič začela s showom/jazzom, vendar smo z Mitjo kmalu začeli raziskovati modern. Kasneje v moji karieri, pa sem kot plesalka delala res izključno sodobni ples in modern, z osnovo baleta. Torej to mi je blizu in tudi najraje koreografiram ta stil, saj dopušča veliko svobode in kreativnosti.

Kako se lotevaš ustvarjalnega procesa plesnih točk? Imaš kak poseben “sistem”?

Načeloma pridem najraje v dvorano brez vnaprej pripravljenih “idej”. Včasih imam v mislih glasbo, ki jo želim preizkusiti s plesalcem, včasih pa tudi tega ne. Res sem rada v trenutku in mislim, da to čutijo tudi moji plesalci. Vedno jih opozorim, sploh če z menoj delajo prvič, da ustvarjam sproti in da je to skupni proces. Ko imam izbrano glasbo, je lažje in takrat res začnem definirati korake. Motivirajo me plesalci in njihov karakter, potem pa poskušam iti s tokom. Oni sledijo meni, jaz pa njim. Velikokrat se mi zgodi, da je 2 minuti in 15 sekund za solo točko premalo, da bi izrazila njihovo znanje in svoje ideje. Zato si v prihodnosti želim delati daljše točke, kjer se lahko bolj poglobimo v občutke.

Kako bi opisala svoj odnos do plesalcev? 

Moj odnos je zelo oseben in individualen. Hitro začutim plesalce oziroma njihovo energijo in moram reči, da mi hitro prirastejo k srcu. Vsak med njimi je unikaten in želim, da se tega zavedajo. Že tako je preveč primerjanja med njimi, in kar lahko naredim kot trener je, da jim nudim varen prostor izražanja in zavedanje, da so dovolj prav takšni, kot so. Seveda jih spodbujam k napredku in želim, da dosežejo svoj potenical, v prvi vrsti pa jim povem, naj verjamejo vase. To je v plesu zelo pomembno, sploh če želijo biti v tekmovalnem svetu. Brez samozavesti ni ničesar. Zato je moj odnos do njih pomemben, seveda pa tudi odnos plesalca do samega sebe. Tam se vse začne.

Kakšna si kot trenerka? Zahtevna, stroga, čustvena, perfekcionistka?

Če se navežem na prejšnji odgovor, bi rekla, da sem v prvi vrsti prisotna trenerka. Torej čim bolj v trenutku občutka. Hitro začutim prostor in potem izhajam od tam. Seveda sem zahtevna in vedno jih ženem naprej, ampak bi rekla, da najprej izpostavim dobro stvar, šele nato sledi kritika oz. možnost izboljšav. To se obrestuje, vsaj pri meni. Besede perfekcionizem ne maram, saj se za njo skriva veliko pasti. Menim, da je popolno nekaj, kar je nepopolno, posebno, samosvoje. Res se mi zdi, da živimo v svetu, kjer je veliko ”klonov” oziroma vzornikov. Meni so od nekdaj bolj zanimi unikatni ljudje in plesalci, zato to spodbujam. Seveda morajo za tehnično pravilno izvedene elemente veliko trenirati in le to zahteva določeno mero “perfekcije”, ampak še vedno sem mnenja, da je veliko maneverskega prostora, kako se kaj izvede, prav tako pa je tudi vsako telo anatomsko gledano drugačno, zato se mora plesalec res ”igrati” s svojimi telesnimi sposobnostmi in iskati svojo pot izvedbe. Če se zataknejo pod pojem perfekcije, ne pridejo daleč. Postanejo togi in imajo nerealne predstave o njih samih.

Mnogi smo te poznali še kot uspešno tekmovalko, solistko. Kaj je tebi najbolj ostalo v spominu iz teh časov?

Uf, ja. To obdobje se mi zdi že zelo daleč nazaj, vendar zdaj prek plesalcev včasih podoživljam občutke. Kot mlada tekmovalka sem bila izjemno ambiciozna in prepričana sama vase. Veliko sem trenirala in rada sem nastopala, tekmovala. Bila sem zelo usmerjen otrok, z jasnimi cilji. Takrat mi je to ustrezalo, zdaj pa mi je pot veliko pomembnejša od cilja. A morala sem dorasti in ozavestiti to idejo. Prej so mi bili rezultati seveda pomembni, zato res lahko navežem na moje zdajšnje plesalce in njihove tegobe. Poskušam jim samo predstaviti, da se življenje plesalca ne konča z naslovom svetovnega prvaka, ampak se tam pravzaprav šele začne. Zato bi rekla, da so mi tekme dale ogromno samozavesti, rutine in potrditve, ampak sem jih hitro prerasla in kmalu iskala druge možnosti, kje še lahko plešem. Zato sem začela delati razne projekte in kasneje tudi začela plesati v ansamblu v Nemčiji, kjer sem res lahko dojela pojem plesalca.

Kar nekaj časa si živela v Nemčiji in delala kot plesalka. Nam poveš kaj iz tega obdobja življenja?

To je bilo obdobje fizične in spiritualne rasti. Res sem izkusila, kaj pomeni biti zaposlen kot plesalec. Delovnik od 10h do 18h samega plesa (seveda s pavzami). Kakšne stvari so ti všeč, vendar kot povsod se najdejo tudi manj prijetni trenutki. Muzikalov na primer res nisem imela rada, haha,  ampak to vzameš to v zakup. In se veseliš drugih projektov. Jaz sem se najbolj veselila eksperimentalnih projektov, ali pa ko smo plesalci lahko sami ustvarjali svojo predstavo (to je bilo enkrat v sezoni), to so bili res
lepi trenutki. Drugače pa smo imeli enega glavnega koreografa, ki je delal večino predstav, nekajkrat na leto pa so prišli gostujoči koreografi in tega smo se zelo veselili.
Po treh sezonah, sem imela dovolj tega načina življenja, imela sem tudi velik problem s hrbtom, zato sem se odločila, da imam dovolj te oblike plesa. Še eno leto sem ostala v Nemčiji in delala samo projekte, kar mi je dopuščalo več svobode in poglobitev vase, prav tako pa sem šla na večmesečno plesno ekspirementalno izobraževanje, kjer sem osvojila veliko novih znanj. Predvsem je bila to pot k sebi.
Delo plesalca je čudovito, vendar naporno in predvsem celostno. S tem mislim, da ples nosiš v sebi tudi, ko ne plešeš. Razmišljaš o kritikah, ki ti jih je dal direktor, vedno znova hočeš biti boljši, kot na prejšnji predstavi in veliko pričakuješ od sebe. Stalno si torej pod notranjim in zunanjim drobnogledom. Meni je ustrezalo za določen čas, vendar se zdaj nikakor ne bi vrnila nazaj. Odplesala sem svoje, zdaj pa sem zelo vesela v novi vlogi koreografa in trenerja. Našla sem popolnoma drugo motivacijo in zadoščenje.

Kako je padla odločitev, da se vrneš v Slovenijo in da prevzameš delo trenerke, koreografinje v Kazini? 

S partnerjem sva vedela, da ne bova za stalno živela v tujini. Oba sva vezana na Slovenijo in družino. Ko je prišel čas, da sva imela dovolj tujine, sva se preprosto vrnila. Jaz sprva nisem vedela, da se bom vrnila v Kazino, ampak stvari so se počasi začele odvijati v to smer. Ko sem prišla nazaj v Slovenijo, sem bila še vedno kar aktivna plesalka in delala pri projektih tako doma kot v tujini, potem je bilo
tega vedno manj in vedno boljše sem se počutila v vlogi trenerke, koreografinje. Res uživam v teh drobnih momentih in vsakodnevnih treningih s plesalci. Dajejo mi smisel in zadoščenje. Njihove očke zadovoljstva ob uspešnem treningu mi veliko pomenijo. Biti trener je res čudovit poklic, vendar to lahko rečem šele zdaj, na tej stopnji, ko sem tudi izkusila poklic plesalca. Kazina pa je bila moj začetek in res sem vesela, da lahko nadaljujem tukaj svojo pot izražanja.

Kako je delati ob plesnih učiteljih (Mojca, Mitja), ki so bili tudi tvoji plesni učitelji, zdaj pa ste vsi v teh vlogah? Kakšen je zato odnos?

Imamo zelo lep odnos in spoštovanje drug do drugega. Začela sem ko asistentka Mirjam. Pravzaprav nisem bila nikoli njena plesalka (vedno me je učil Mitja oziroma na samem začetku Mojca), zato se je najin odnos začel graditi postopoma in na drugačen način kot z Mitjo, s katerim sem bila bolj čustveno vpletena. Mislim, da smo dobra ekipa ter se zavedamo prednosti drug drugega, zato nas gotovo čaka še lepa skupna pot.

Kaj še počneš poleg plesa? Katere stvari te zanimajo, navdušujejo? 

Rada berem, predvsem pa sem rada v naravi in sama s sabo. Delo na sebi se nikoli ne konča, zdaj ko sem mama, pa je to sploh druga dimenzija. Zato si rada vzamem čas za meditacijo ter čas z mojim možem in družino. Tam se umirim in najdem ravnovesje.

Bi rekla, da se je tvoj odnos do otrok spremenil odkar jih imaš tudi sama? 

Ne bi rekla, da se je zato spremenil odnos. Že preden sem postala mama, sem dobila potrditev, da imam materinsko energijo, kar koli že to pomeni. Spremenil pa se je moj odnos do življenja in vrednot. Še toliko bolj mi je pomembno, da sem pristona. Otroci te res spravijo v moment in nas lahko veliko naučijo, če si le dovolimo prisluhniti.

Avtorica: Eva Mrhar