Mirjam Podobnik v Kazini dela z mladimi tekmovalci jazz baleta in šov plesa ter z njimi že desetletja kot trenerka in koreografinja dosega fantastične rezultate na državni, evropski in svetovni ravni. Njena strast je prav delo z otroki. Iz njih zna izvleči največ, realizirati njihove navihane ambicije ter jih popeljati na pot dolgotrajne ljubezni do tekmovalnega plesa. Z Mirjam sva se pogovarjali o trenažnem procesu in razvoju najmlajših tekmovalcev, vlogi staršev, zdravi tekmovalnosti, motivaciji in še čem. 

Glede na to, da delaš s tekmovalci že toliko let – kako so se generacije otrok spreminjale in kakšni so otroci danes v primerjavi z 20 let nazaj?

Kakšne ogromne razlike pravzaprav ni. Še največja je ta, da so otroci danes obkroženi in oboroženi z milijon podatki, tudi kar se tiče plesnega znanja. Pogosto se zato dogaja, da mi pokažejo raznorazne elemente, ki so se jih sami naučili. Bolj so samoiniciativni. Na nek način so jim stvari danes prej jasne, tako v plesu kot v življenju …

Po čem ti najbolj vidiš, da je otrok zrel za tekmovanje? Gre samo za tehnično podkovanost ali tudi za mentalno pripravljenost? 

Tisti, ki imajo močno željo, voljo, interes … Te se prej odločijo za tekmovanje. Običajno imajo dobro samopodobo in so samozavestni. V zgodnji letih težko govorimo o kakšni mentalni pripravljenosti … Sami se mogoče na začetku niti ne zavedajo pritiska, ta pride kasneje. Na začetku sta predvsem želja in veselje.

Pri katerih letih otroci običajno vstopijo v tekmovalni sistem?  Ali se ti zdi to primerno?

Najnižja starost pri nas je v osmem letu, v tujini pa že  prej. Ne vidim razlogov, da otroci ne bi tekmovali že v zgodnjem življenjskem obdobju. Velika večina otrok je tekmovalnih, to jim je nekako prirojeno. Mislim, da jih plesna šola, kot je naša, zelo dobro usmerja ter jih ne uči zgolj plesa, ampak je krasna priprava za življenje.

Kakšna bi po tvojem mnenju morala biti vloga staršev pri razvoju mladih tekmovalcev? S čim pomagajo in s čim zavirajo trenažni proces?

Starši so v trenažnem procesu, sploh v zgodnjih letih, izredno pomemben faktor. Komunikacija in socializacija potekata res z otroki, toda vse pomembne stvari v zvezi z organizacijo in realizacijo se dogovarjamo s starši. Pomembno je, kje postaviš mejo, do kod še spustiš starše. Če se preveč pomaknejo v sam strokovni proces dela, ni dobro. Sprejemam in spoštujem dobronamerne predloge o primernosti glasbe in ideje za točko … Tu pa se vtikanje starša v trenažni proces konča. Mora nam zaupati, da vse ostalo speljemo, kot smo izučeni in sposobni.

Je po tvojih izkušnjah večja težava kadar so starši premalo ali preveč vpleteni?

Iz izkušenj vem, da se je izšlo bolje, če sem imela starše, ki so bili ambiciozni. Tam so tudi otroci dosegali boljše rezultate. So pa starši aktivni v zgodnjem obdobju, kasneje pa precej manj, kar je tudi razumljivo.

Zakaj ti uživaš prav v delu z najmlajšimi tekmovalci?

Res je, najraje delam z mlajšimi plesalci. Pri njih je napredek hitro viden. Rada imam radost v njihovih očeh, ko osvojijo določen korak ali trik. In prav tega je v tem obdobju veliko.

Zdrava tekmovalnost je gotovo okej, kje pa je meja, ko pretirana tekmovalnost začne zavirati otrokov razvoj? 

Pretirane tekmovalnosti nisem zaznala, je pa veliko otrok danes, ki so strašni perfekcionisti in če ne gre vse v smeri, ki so si jo začrtali, so precej nesrečni. Sama nisem tekmovalen tip in jih velikokrat kar bremzam s svojim razmišljanjem. Dogaja pa se, da nekateri pretiravajo s treningi. Takrat se znajo pojaviti poškodbe, česar pa si seveda nihče ne želi.

Si tudi sama živčna, ko spremljaš svoje tekmovalce ob odru ali ostajaš v stresnih situacijah umirjena? 

Navkljub dolgoletnemu tekmovalnemu stažu sem na tekmah še vedno precej nervozna, imam kar aritmijo. Znam pa to uspešno skriti in se mi zdi, da tega ne opazijo ne plesalci ne starši.

V času koronskih ukrepov so imeli prav najmlajši tekmovalci najdaljši “izpad” iz tekmovalnih dogodkov, še zdaj veliko prvenstev odpada ali pa so izvedene samo v online obliki. Kako to vpliva na motivacijo pri tekmovalcih in kako na tvojo motivacijo za delo?

Z motivacijo v koronskem času ni bilo problemov, res ne. Vodila sem krasno skupino, ki je redno sodelovala na zoom treningih. Ko so bile omogočene individualne ure pa smo trenirali kot v “starih časih”. Malo slabše so jo morda odnesle skupine, ki še ne tekmujejo, čeprav hudega osipa tudi tam nisem zaznala. Je pa res, da sem se potrudila in otrokom omogočila treninge, polne novih, različnih koreografij, ki so se jih veselili. Zaenkrat lahko rečem, da smo koronsko leto dobro prebrodili. Kar se tiče mene osebno, pa nimam problemov z motivacijo, bolj imam težave s samim izvajanjem treningov prek spleta. Pač nisem tip človeka, ki bo z lahkoto dojemal računalniški jezik, tudi veseli me ne. Sem pa zelo vesela, da imam poklic, ki me vsakodnevno osrečuje in da lahko skozi ples osrečujem druge ljudi. Pa da ostanemo zdravi.

Avtorica: Eva Mrhar